nedelja, 26. julij 2015



Pariz


Letos smo se odločili, da bomo naš poletni dopust preživeli malo drugače. Razdelili smo ga na dva dela: na izlet v Pariz in na počitnikovanje na hrvaški istrski obali. V Pariz smo nameravali iti z avtom, zato sem pričakovala, da bo potovanje naporno in se nam bo še kako prilegel načrtovan oddih na morju. Zakaj takšna sprememba dopusta? Ker z možem meniva, da sta otroka že dovolj stara in uživata v odkrivanju novih mest, kar sta nama že nekajkrat dokazala, ko smo obiskovali druga večja mesta, bližja domu. Z možem dobro poznava Pariz, saj sva ga že večkrat obiskala in vedno znova naju povsem prevzame, všeč nama je vzdušje mesta, v katerem čutiva umetniški utrip povsod, kamor se obrneva; na ulicah, med ljudmi, v hrani in še bil lahko naštevala.



Pariz je glavno mesto Francije že od leta 987. Danes mesto leži na obeh bregovih in na dveh otokih Ile Saint-Lis in Ile de la Cité reke Sene. O zadnjem otoku so našli zapise Julija Cezarja, da so tu živeli Kelti plemena Pariziji, in to 250 let pr. n. št. To naj bi bili najstarejši zapisi o Parižanih. Ugotavljam, da tam, kjer vlada monarhija, gradijo velike in mogočne stavbe, ki izstopajo v vsej svoji lepoti, saj predstavljajo strukturo moči generacije, s katero se lahko postavljajo. Je eno izmed najbolj turistično obiskanih mest na svetu. Pariz pa ni znan samo po zgodovini in mestnih znamenitostih, temveč je tudi zbirališče umetnikov s celega sveta. Je prestolnica visoke mode in kulinarike. Francozom je kuhanje in uživanje hrane pomemben način življenja in je del njihove kulture. 

Na potovanje smo se odpravili v pričakovanju novih doživetij. Načrt je bil, da bomo potovali šest dni z avtom. Pot do Pariza je dolga približno 1300 km v eno smer, zato smo se odločili, da na pol poti prenočimo v hotelu, v Parizu pa se nastanimo v kampu. Pri načrtovanju naše avanture pa nas je presenetila moja sestra z novico, da se nam z družino pridružijo. Veselili smo se družbe, saj smo vedeli, da nam bo popestrila potovanje. 

1. dan potovanja: Škofja Loka, Slovenija–Tübingen, Nemčija (648 km)

Cilj prvega dne je bil dosežen – univerzitetno mesto Tübingen, ki leži v deželi Baden-Wurttemberg v jugozahodni Nemčiji in je na pol poti do Pariza. Na poti smo se vozili skozi pokrajine: Gorenjska, Koroška, Salzburška, Bavarska, Baden-Württemberg in skozi avtomobilsko okno opazovali gorato alpsko pokrajino, bavarsko prestolnico lagodnega in počasnega življenja, ki jo krasijo čudoviti gradovi ter dragi avtomobili, od porscheja, mercedesa, BMW-ja, tesle itd.

V Tübingenu smo se ustavili z dvema namenoma: turistično in družinsko; želeli smo videti mesto, kjer je delal in umrl Primož Trubar, avtor prvih slovenskih knjig, tam pa živi tudi možev stric, ki smo ga želeli obiskati. To mesto je danes znano predvsem zaradi dobrih univerz in ima eno od najstarejših evropskih univerz, Univerzo Eberharda Karla.
.


2. dan potovanja: Tübingen, Nemčija–Pariz, Francija (664 km)

Da bi čim prej prispeli na cilj, smo naslednji dan šli na pot že zelo zgodaj. Vožnja nas do takrat še ni utrudila, tako da smo bili še spočiti in polni navdušenja. Ko smo prispeli do francoske meje, smo kmalu zapustili avtocesto in nadaljevali pot po lokalnih cestah. Na francoski stani smo se peljali skozi pokrajine Alzacija, Lorena in Šampanja, kjer smo lahko občudovali žitna polja, ki se raztezajo 300 km daleč. Prava paša za oči. In tudi vetrnice (vetrne elektrarne) so zelo pogoste v teh pokrajinah.

V Pariz, ki je v pokrajini Ile de France, smo prispeli ob 16. uri, v naš težko pričakovan kamp Indigo, ki je v Bolonjskem gozdu (Bois de Boulogne) na zahodnem delu Pariza. Kasneje smo izvedeli, da je ponoči to predel, kjer se zadržujejo prostitutke, podnevi pa naj bi bil varen. No, jaz sem videla samo eno, in še to sredi dneva. Skozi gozd smo od kampa do metroja hodili peš, nazaj smo šli z avtobusom, ki je vozil vsake pol ure vse do 11. ure zvečer. Jutranja hoja v hladnem gozdu je bila čudovita, občudovali smo lahko jezero, slapove, nagajive pižmovke, bujno drevje ... Ugotovili smo, da so v Parizu parki zelo urejeni, s pitno vodo in toaletami.

Ko smo se malo osvežili in postavili šotore, je bila ura že okoli 19.00. Kljub pozni uri smo se vseeno odločili, da si gremo ogledat kakšno znamenitost. Sklenili smo, da si od zunaj ogledamo Rdeči mlin (Moulin Rouge), ki je staro pariško zabavišče, in Montmartre, ki je najvišji hrib v Parizu. Ti dve zanimivosti sta zelo blizu ena drugi in zgodovinsko zelo povezani.

Montmartre je včasih predstavljal reven del Pariza, na katerem so bili postavljeni mlini na veter, v katerih so mleli žita in stiskali grozdje. Zaradi poceni stanovanj in bolj sproščenega vzdušja na ulicah so se tja začeli naseljevati slikarji. Kmalu so mline spremenili v plesišča s plesalkami kan kana in točilnice. Leta 1889 so odprli zabavišče Rdeči mlin, ki ga na vhodu krasi rdeči mlin, ki je postal simbol tega predela. Ta del mesta je kmalu dobil sloves razvratnega, ki se je hitro širil po celi Franciji, kar pa umetnikom ni preveč ugajalo, ker je postajal vedno bolj urejen in obiskan, zato so se začeli seliti v druge dele Pariza. Tukaj so živeli in delali Picasso, Vlamenck, Derain, Soutine, Modigliani, Van Gogh, še preden je mesto postalo priljubljeno.

Danes najvišjo točko Pariza krasi bazilika Srca Jezusovega (Sacré Coeuur), posvečena Svetemu srcu, zgrajena v spomin na storjeno zlo med francosko in prusko vojno leta 1870. Bazilika je v celoti zgrajena iz belega kamna in je bila končana leta 1914.

3. dan potovanja: Pariz, Francija

Naslednji dan smo si najprej ogledali Eifflov stolp (La tour Eiffel). S trga Trokadore (Place du Trocadéro) smo se spustili proti stolpu, ki stoji na Marsovih poljanah (Champ de Mars). Ker smo tja prišli dokaj pozno, ob 11. uri, smo ugotovili, da je sonce že zelo visoko in postajalo je vedno bolj vroče. Odločili smo se, da bomo imeli piknik na trgu Trokadore s pogledom na stolp. Seveda smo to že vnaprej načrtovali, zato smo imeli s seboj torbo in dve odeji za piknik. Oboje toplo priporočam, da si vzamete s seboj, kajti Parižani v času kosila radi posedajo v parkih in tam kosijo. 

Eifflov stolp so začeli graditi leta 1889, zanj so potrebovali dve leti. Sprva je bil mišljen kot začasna konstrukcija. Glavni in odgovorni projektant stolpa je bil Gustav Eiffl, zgrajen pa je bil ob stoletnici francoske revolucije. Danes je stolp visok 324 m in velja za vrhunsko mojstrovino tehnike in ne arhitekture, ker nima ne notranjih prostorov, ne fasade in ne strehe. O stolpu pa kroži tudi zanimiva primerjava mojstrovine, ki jo je naredil Thomas Edison. Na povabilo ogleda stolpa je s seboj prinesel svoj prvi gramofon, ki ga je obravnaval za enakovrednega Eifflovemu stolpu. V tistem času je bilo zelo pomembno, kaj si gospod Thomas Edison misli, zato je tudi njegova primerjava pozitivno vplivala na mnenje ljudi.

Po ogledu stolpa smo se odpravili v trgovsko središče Galeries Lafayette, ki je zopet čudovita arhitekturna zgradba z osupljivo kupolo na stropu. Trgovsko središče je namenjeno predvsem blagovnim znamkam višjega cenovnega razreda, kljub temu sta si otroka s svojo žepnino kupila vsak po eno igračo, ker so bile ravno razprodaje. Obisk tega središča pa je bil tudi načrtovan beg pred vročino, saj smo se za tisti dan hoteli skriti pred njo. Zvečer smo se še sprehodili po latinski četrti in si privoščili nekaj latinskih dobrot. Zame je ta obisk vedno nekaj posebnega, saj sem bolj privrženka opazovanja dogajanja na ulicah kot pa ogleda znamenitosti. Tudi kultura prehranjevanja me zanima in vedno rada poskusim kaj novega.

4. dan potovanja:  Pariz, Francija

Četrti dan smo si ogledali Slavolok zmage (Arc de Triomphe), ki ga je dal zgraditi Napoleon Bonaparte v počastitev svojih zmag v bitkah. Slavolok je betonska konstrukcija, sestavljena iz dveh delov, v sredini ima obok, na katerem so nameščeni kipi in napisi. Glavni del je okrašen z rezbarjenjem, reliefi in posvetili. 

Od Slavoloka zmage smo se spustili po Elizejskih poljanah, ki so najbolj prestižni del Pariza. Tam so trgovine, kinodvorane, kavarne … Na koncu poljan je Elizejska palača, kjer je francoski predsednik. Vmes smo si poiskali senco in imeli počitek s piknikom na travi.

Po počitku smo se odpravili proti muzeju Louvre. Zaradi pomanjkanja časa smo si ga ogledali samo od zunaj. Danes je tam muzej, pred tem pa je bil v Louvrski palači (Palais du Louver) sedež francoskih kraljev.

Notredamska katedrala (Notre-Dame Cathedral) sodi med zakladnico gotske arhitekture na svetu. Stoji na otoku Ile de la Cite, ki spada v najstarejši del Pariza. Gradnja te katedrale se je začela okoli leta 1160, zaključila pa okoli 1260, torej čez več kot sto let. Znan francoski pisatelj Victor Hugo je leta 1831 izdal knjigo Notredamski zvonar, ki je katedrali prinesla še dodaten sloves in pomembnost.

5. dan potovanja: Pariz, Francija–Brumath, Francija (482 km)

Dan odhoda iz Pariza. Nazaj smo se vračali po isti poti. Zapustili smo kamp Indigo in se odpravila proti mestu Brumath, ki je od Strasbourga oddaljeno le 19 km. Nameravali smo prespati v »hotelu« blizu parka Parc d'Aventures et de loisirs de Brumath. To lokacijo smo si izbrali, ker smo se pred spanjem želeli še osvežiti v jezeru v parku. 

6. dan potovanja: Brumath, Francija–Škofja Loka, Slovenija (764 km)

Zadnji dan našega potovanja smo se ustavili na meji med Nemčijo in Avstrijo, kjer smo našli jezero za osvežitev in počitek. Sreča je bila na naši strani, saj jezero Tegernsee ni ponujalo le čudovite plaže, temveč tudi dobro hrano in brezplačno parkiranje. Zanimiv občutek zadovoljstva me je obdajal tam na jezeru in kar nič se mi ni mudilo nazaj domov. 

Dober in nepozaben dogodek je za nami. Ta avantura je v meni prebudila še mojo risarsko ustvarjalnost, ki si jo lahko ogledate na začetku in se odvija kot film. Vsak dogodek v življenju poskušam čim bolj ustvarjalno začiniti, saj mi dodatno delo, vložen čas in trud predstavljajo le zadovoljstvo in srečo. Kaj drugega pa naj bi počela v življenju, kot izzivala sebe in ugotavljala, kaj vse sem sposobna narediti? To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se odločili iti v Pariz z avtom. Marsikdo bi rekel: »Saj je naporno in dolga pot.« Res je, lahko bi letošnji dopust preživeli na barki kot leta prej. Vendar ko bi se vprašala: »Kje sem bila na dopustu leta 2015?« se odgovor ne bi razlikoval od odgovorov iz prejšnjih let. Pomešala bi vsa doživetja in občutke, zato je tako pomembno, da smo pri odločitvi, kje in kako bomo preživeli dopust, tudi malo ustvarjalni. Danes sem prepričana, da se bom še dolgo podrobno spominjala letošnjega. 

Domov smo prišli precej utrujeni in izmučeni, vendar zadovoljni in veseli. Že naslednji dan smo se vrgli v morje in utrujenost je kar izpuhtela iz nas. Vsak zase v mislih že pripravlja predloge za naslednje leto. Se že veselim in komaj čakam, da se skupaj odločimo, kam nas bo zanesla pot. Mogoče celo v Barcelono?☺ Maja

ponedeljek, 1. junij 2015


Vse se začne pri naših željah



Ko razmišljam o svojem življenju ugotavljam, da se vse začne pri željah, ki nastanejo v naših mislih z namenom, da se razvijemo v srečno osebo. Skozi otroštvo si ustvarjamo neko predstavo o tem kako bo, ko bomo veliki in se še ne obremenjujemo s prihodnostjo, temveč se le nezavedno pripravljamo na našo zrelost, odraslost in odgovornost. Takrat se želje začnejo ustvarjati v naši domišljiji. Otroštvo je tisto obdobje, ko nabiramo svoje prve življenjske izkušnje ter od družine in okolice prevzemamo vzorce, ki oblikujejo naše življenjske navade. Ko odrastemo, nastopi obdobje osamosvojitve in iz otroštva prevzeti vzorci začnejo živeti skozi nas. Pojavijo se, ko se znajdemo v različnih življenjskih situacijah kot so; prva zaposlitev, samostojno življenje, otroci, nova družina …ali čustvih kot so; pohvala, zavrnitev, razočaranje… Na tej poti poskušamo čim bolj previdno krmariti med vzponi, ki nas dvigujejo v nebo ter bolečimi padci, ki nas uničujejo. Nekateri izmed nas so uspešnejši, spet drugi manj. Ni vzorca, ki bi ga lahko povzeli, da bi zaobšli bolečino, kajti vsak je poseben, unikaten, zato mora svoj del poti sam prehoditi. Lahko si vse skupaj le olajšamo.



Želja je čustvena potreba po nečem, ki raste v nas in po njej hrepenimo dokler nam je ne uspe doseči, ko jo dosežemo ali se ji približujemo jo doživljamo kot veseljeThomas Hobbes (1588-1679) je trdil, da je človeška želja temeljna motivacija vsega človeškega delovanja. Želja mora priti iz srca, gorivo, ki jo poganja pa je ljubezen. Je reakcija na naše zunanje in notranje vplive, ki nam vzbudijo občutek pomanjkanja in posledično hrepenenje in uresničitev. Želja je lahko pozitivna, ko zaupamo v njeno uresničitev ali negativna, ko dvomimo o njeni uresničitvi. V prvem primeru si lahko pomagamo, da zaupanje okrepimo z utrditvijo svoje samopodobe in samozavesti, in pospešimo njeno uresničitev. Začnemo bolj intenzivno delati na sebi, spreminjati utečene navade, ki nas zavirajo pri razvoju, poglobimo svojo duhovno počutje, izboljšamo svoje fizično počutje, vzpostavimo pristnejši stik z naravo, se obdamo z ljudmi, ki nas razumejo in pustimo, da se ustvarjalnost razvije tudi do te stopnje, ko ne vemo kaj nam bo prinesla; novo razočaranje ali rešitev. V drugem primeru nam zunanji svet daje signale, ki v nas sprožijo občutek hrepenenja po nečem, za kar v tistem trenutku še nismo zreli. V takem primeru, je najbolje, da željo opustimo in se ne ukvarjamo več z njo. Če pa kljub temu vztrajamo pri njej, takrat preskakujemo stopničko v našem osebnostnem razvoju. Največkrat se to zgodi, ko se odločimo na podlagi nasvetov drugih in ne sebe, takrat se začnemo vrteti v začaranem krogu razočaranj. Življenje je naš najboljši učitelj osebne rasti, zato ga poslušajmo, ko nam govori, da naša želja ne sme biti pogoj ampak upanje k oblikovanju boljšega in kvalitetnejšega življenja.

Zavedam se, da imata družina in okolje v katerem živim močan vpliv na to katera želja bo kreirala moje življenje, vendar se hkrati tudi zavedam, da se vse to dogaja z nekim določenim razlogom, zato se ne ustrašim ovir na moji življenjski poti in ne poskušam zaustaviti svojega osebnostnega razvoja s tem, da krivdo prenesem na druge. Življenje mi ne prizanaša z izzivi, zato velikokrat padem, včasih globoko, drugič nizko, tretjič plitko … ne ustrašim se. Tudi, če se to dogaja znova in znova. Spoznala sem, ko padem, se poberem modrejša in boljša. In mogoče se vam bo zdelo sebično, vendar ljudi okrog sebe izbiram previdno, ker vem, da mi bo lažje, če bom obdana s tistimi, ki me bodo razumeli, in ne s tistimi, ki me bodo poskušali spreminjati.

Želja, ki pride iz srca, je pokazatelj našega bistva in lahko zaživi v vsej svoji popolnosti, le če jo lahko podelimo s svojimi najbližjimi in prijatelji. Oni nam lajšajo pot k uresničitvi, ko se skupaj veselimo ali ko skupaj premagujemo ovire, kajti njihova ljubezen krepi našo samopodobo in samozavest. Zato naredimo čim več »dobrih dogodkov«, bodimo sebi in drugim kreatorji sreče pri uresničevanju želja. In takrat bo svet okrog nas lepši in bogatejši.☺Maja


torek, 12. maj 2015

Cupcakes 


V soboto, 25.4.2015 je društvo Lonka Stara Loka organiziralo Jurjev semenj, na katerem je zopet sodelovala moja družina. Pridružili smo se zbiranju sredstev za Karitas Stara Loka s stojnico »Cupcakes«.

Priprave na začetek

V življenju je veliko situacij in dogodkov z vseh področij, s katerimi se srečujemo in ki jih lahko z ustvarjalnostjo spremenimo v priložnost oz. naš skupen izziv, ter tako postanejo še bolj prijetni in zabavni. To sta spoznala tudi moja otroka, zato sta takoj, ko sta izvedela da bomo sodelovali na dogodku prevzela iniciativo in predlagala, da želita sodelovati tako, da bosta prodajala na svoji stojnici. Z možem sva se odločila, da jima bova pomagala. Konec koncev se nama zdi zelo pomembno, da otroka vesta da ju slišiva in da ni ovir, ko želja pride iz srca.

Ker smo v lanskem letu že izvedli projekt »Male tortice so šle za med«, ki je imel podoben koncept je bila tokrat izvedba projekta dokaj enostavna. Veselilo me je, da so se nam pri projektu pridružili še drugi otroci. Vsi skupaj smo združili moči in ustvarili plakat za stojnico, spekli tortice, postavili stojnico in seveda vse prodali. 


Še zadnje tortice

Povezava do fotografij iz dogodka JURJEV SEMENJ
Povezava do dogodka »Male tortice so šle za med«, kjer je tudi recept MALE TORTICE SO ŠLE ZA MED
  
Cel dogodek je bil nabit s pozitivno energijo, otroci so žareli od optimizma, samozavesti in odločnosti s katero so napolnili še vse nas. Uspelo nam je združiti delo z zabavo in doprinesti nekaj v lokalno skupnost. Zelo prijetna izkušnja za vse nas. 

Bravo vsem in čestitka organizatorjem! ☺ Maja






sobota, 18. april 2015


Ustvarjalnost



Ustvarjanje je sposobnost, ki je vsem položena v zibelko. Je pa res, da so nekateri bolj, drugi manj ustvarjalni. Vendar vsak lahko doseže vsaj osnovno znanje, kar pomeni, da je odvisno od nas samih do katere stopnje jo bomo razvili. V otroštvu za razvijanje ustvarjalnosti poskrbijo starši s spodbujanjem učenja in nabiranju novih izkušenj. Kasneje pa to razvijamo sami z urjenjem ustvarjalnosti. Na začetku se vam lahko zdi, da ste nespretni pri ustvarjanju, toda z vajo urjenja ustvarjalnega mišljenja lahko to veščino razvijete. Ustvarjanju je potrebno pustiti prosto pot, saj ustvarjalnim ljudem življenje nudi več sreče in veselja ter jim pomaga pri premagovanju težkih trenutkov in ustvarjanju bogastva.


Raziskava je pokazala, da se majhni otroci nasmejejo 400 krat, odrasli pa le 15 krat na dan


Veliko nerazumljivih povezav lahko najdemo med navdihom in ustvarjalnostjo, na primer; od kje navdih za radovednost, talent, neuspeh ... Znana pisateljica Elizabeth Gilbert pravi, da če nisi sposoben dati navdihu, da se razvije, lahko tudi v čudni in nepričakovani razplet, potem nam ustvarjalnost ne bo na dosegu oziroma bo ustvarjalnost zastrupljena z mučenjem in trpljenjem. Ko opazujem sebe in ljudi ugotavljam, da so uspešni dosežki le tisti, v katere verjamemo na dolgi rok, vztrajamo pri njih in se ne ustrašimo zavrnitve, kajti s potrpljenjem si zaslužimo zaupanje in kasneje pride tudi uspeh.


»Zastaviti nova vprašanja, najti nove možnosti, 
stare probleme videti z drugega zornega kota … 
to zahteva ustvarjalno domišljijo, 
ki je vir vsega resničnega znanstvenega napredka.« 
Albert Einstein

Ustvarjalnost nam lahko pomaga, da si lažje ustvarimo svoj položaj v družbi.  Za uspeh v življenju, pa je potrebna poleg ustvarjalnosti tudi inteligenca in človeška spretnost. Danes, če želiš biti uspešen moraš biti »Street smart«, to je nekdo, ki je inteligenten, ima zdravo kmečko pamet, zna obvladati težke situacije in ima sposobnost funkcionirati v socialno ogroženem okolju. Zato je učenje, branje in raziskovanje nekaj, kar bi moralo biti nekaj vsakdanjega, kajti le učeč človek je sposoben spremeniti svoj družbeni položaj. Na sebe gledam kot študentko, ki se uči celo življenje, zato ne razmišljam o tem, kdaj bom nehala delati in dosegla svoja pričakovanja temveč, kako bom delala to, kar me veseli, izpolnjuje ter dopustila toku življenja, da me preseneti.

Ustvarjalen človek uživa v sončnem vzhodu, razmišlja kako bo izboljšal medsebojne odnose, vzgajal otroke, pripravljal čudovite jedi, razširjal znanja … Na življenje gleda z optimizmom in dobro voljo. Je nekdo, ki zna obstati v trenutku, zajeti zrak in začutiti skrivnost našega obstoja. Tudi projekt »dober dogodek« je plod ustvarjalnega razmišljanju in ima v aprilu svoj prvi rojstni dan. V naslednjem letu je moj cilj še bolj aktivno se ukvarjati z razvijanjem ustvarjalnega razmišljanja in dati »dobremu dogodku« še večjo razsežnost. Upam, da se je tudi vam ob branju mojega bloga utrnila kakšna nova ideja. Srečno pri ustvarjanju.   Maja



ponedeljek, 30. marec 2015

Sacher torta


Bližal se je rojstni dan, zato sem se odločala, s katero torto bom letos pocrkljala svoje najbližje. Odločila sem se za »Sacher torto«, ki je meni najljubša izmed vseh tort. Čokoladni biskvit, marelična marmelada in čokoladna glazura je odlična kombinacija, ki je osvojila moje srce že dolgo nazaj. Ni pa osvojila samo mene, zaradi ljudi, ki so verjeli vanjo in ohranili njeno svojevrstnost ter pravo mero tradicije, je postala del dunajske kulture in si zaslužila posebno mesto v naši zgodovini.



»Sacher torta« ima dolgo zgodovino, ki sega vse do leta 1832. Zgodba se je začela na Dunaju, ko je šef kuhinje kneza Metternicha zbolel ravno takrat, ko bi moral pripraviti posebno sladico za ugledne goste, zato je nalogo prevzel vajenec po imenu Franz Sacher. Sladica, ki jo je pripravil mladi vajenec je bila današnja »Sacher torta«. Vsi so bili navdušeni nad novim okusom zato je postala prava senzacija. Uspeh mu je omogočil, da je prišel do denarja s katerim je kasneje odprl prvo delikateso in postal prvi dobavitelj pripravljene hrane na Dunaju. Skratka bil je, ne samo dober slaščičar, ampak tudi uspešen poslovnež. Očetovo tradicijo pa je kasneje nadaljeval tudi njegov sin Edvard, ki se je za šefa izobraževal v Parizu in Londonu. Skupaj s svojo ženo Ano je odprl restavracijo in nato še eleganten Sachar hotel, v katerem se prepletajo različne kulture, a je »Sacher torta« bila vedno v izložbi slaščičarne najbolj izpostavljena ljudem. Ker je sin kmalu umrl je hotel naprej vodila njegova žena skupaj s svojim tastom. Kljub številnim preobrazbam (preživel je dve svetovni vojni), ki jih je hotel skozi zgodovino doživel, je danes še vedno v svetu najbolj prepoznaven hotel s petimi zvezdicami, kjer se lahko posladkate s »Sacher torto«, narejeno po izvirnem receptu, starem skoraj 200 let.

Veseli me, da tudi jaz lahko sodelujem pri obujanju te tradicije. »Sacher torto« sem prvič jedla, ko sem bila še v srednji šoli in bila takoj navdušena nad njo. Kasneje sem jo tudi pripravila in že prvič mi je uspela. Letos sem jo pripravila za rojstnodnevno zabavo, vendar ne po originalnem receptu, ker je skrito varovan (za glazuro uporabljajo tri vrste čokolade različnih dobaviteljev), pa nam je kljub temu teknila. Spodaj si lahko preberete recept.

Še en dober dogodek je za nami. Tokrat nam ga je posladkala čudovita »Sacher torta« s pestro zgodovino. Tako enostavna je za pripraviti in hkrati tako mogočna po okusu, da vam jo toplo priporočam. Ne bo vam žal.  Maja


………………………………………………..


Obvezni pripomočki: pečica, 2 x posodi za stepanje, stepalnik, tehtnica, model za torto, nož za rezanje torte, pladenj za torto, lopatica za mazanje marmelade, posoda za topljenje čokolade.

Sestavine za biskvit:
8 jajc
200 g moke
200 g temne čokolade
100 g kristalnega sladkorja
150 g sladkorja v prahu
200 g stopljenega masla
50 g mletih mandeljnov

Sestavine za glazuro:
200 g temne čokolada
1 dcl vode
50 dag sladkorja v prahu

Nadev:
marelična marmelada


1. KORAK

V skledi zmešamo moko in mandeljne.

Nato ločimo beljake od rumenjakov. Stepemo surovo maslo s sladkorjem  in dodamo rumenjake. Nato še beljake trdo stepemo skupaj s sladkorjem. 

Nad vodo v posodi stopimo čokolado. Stepenim rumenjakom dodamo stopljeno čokolado. 
  


2. KORAK

Nato v to zmes vmešamo še stepene beljake in moko z mandeljni, da dobimo gladko zmes.

Zmes vlijemo v model za torto in pečemo na 180 °C, 45 minut.

3. KORAK

Ohlajeni tortni biskvit prerežemo na pol. Na spodnji del enakomerno namažemo marmelado nato nanj položimo nazaj drugi del.

4. KORAK

Nad vodo v posodi segrejemo čokolado,  v katero vmešamo sladkor in vodo. Vse skupaj mešamo nad vrelo vodo pet minut. Vročo  čokoladno mešanico enakomerno prelijemo na torto. Postavimo na hladno, da se čokolada strdi.




………………………………………………..



sreda, 4. marec 2015

Najboljša prijateljica


Zimske počitnice so za nami. Pred nami je nov dan, začela se je šola, služba, obveznosti … Vendar pa, današnji dan ni enak včerajšnjemu in jutrišnji ne bo enak današnjemu. Izkušnje in doživetja prejšnjih dni so nam dale nove razsežnosti, kajti za nami so čudovite počitnice, ki nam jih je popestrila družina hčerkine najboljše prijateljice in moj nečak Luka. Skupaj smo preživeli štiri aktivne dni v Dolomitih, kjer smo uživali v čudoviti naravi in smučanju, sankanju ter skupnem druženju.


Staller Saddle (2052m), gorski prelaz na italijansko-avstrijski meji

Novica, da bomo imeli letos med počitnicami družbo, je prinesla veliko veselja in dobre volje v našo hišo. Vse se je odvijalo tako hitro in nepričakovano. Elo je šel iskat njen oče, ko je bila na obisku pri prijateljici. Z očetom od prijateljice sta si izmenjala nekaj besed o počitnicah in beseda je dala besedo, in že sta bila dogovorjena, da se nam pridružijo na počitnicah. Tudi Luka se ni obotavljal, ko je slišal, da se nam lahko pridruži. Še isti dan smo imeli rezervirana dva apartmaja v istem kraju. Naslednji dan pa smo že skupaj smučali. Prav presenetljivo hitro smo vse skupaj izpeljali glede na to, da smo z družino imeli odnose le na relaciji otrok. Že v prejšnji objavi sem omenila, kako pomembni so socialni odnosi za srečo in tudi danes se ne morem izogniti, da poudarim, kako vesela sem bila tega razpleta.



Starša imata zelo pomembno vlogo pri razvoju socializacije otroka, saj ga onadva pripravljata na uspešno druženje s prijatelji. Pomembno je, da je starš vzor otroku in mu omogoči, da preživi svoj čas s svojim najboljšim prijateljem. V času otroštva so medsebojni odnosi med otroci najboljši indikator, kako bo otrok uspešen, ko odraste. Jaz sem celo mnenja, da niti uspeh v šoli in odnosi v razredu niso tako pomembni pri oblikovanju otrokovega karakterja, kot odnosi, ki jih dobi zunaj šole.



Prijateljstvo temelji na zaupanju in vzajemnosti med dvema, ki sta enakovredna in nas ščiti pred stresom ter upadom fizičnega in čustvenega počutja. Negovanje prijateljstva danes ni enostavno, ker otroci obiskujejo veliko dejavnosti, nimajo prostega časa za druženje. Zato je toliko bolj pomembno, da se vključijo zraven tudi starši, a le če pri tem upoštevajo otrokovo voljo in osebnost.

To, da je Ela lahko preživela počitnice skupaj s svojo najboljšo prijateljico, je pomembno za njen razvoj, saj skozi prijateljstvo spoznava odnose in se uči kako biti dobra prijateljica. »Mami, to so bile moje najboljše počitnice do sedaj«: mi je hitela pripovedovati. Vesela sem, da se je vse odvijalo tako spontano, brez pričakovanj in nas nagradilo s čudovitimi počitnicami, ki bodo ostale v naših srcih še dolgo. Da je »dober dogodek« uspel, se moram zahvaliti vsem, ki so se pustili presenetiti in preživeli nekaj časa skupaj z nami. Maja

sreda, 18. februar 2015

Sreča

Pravijo da obstajata dve vrsti sreče; subjektivna, ki je odvisna od nas samih in relativna, ki je odvisna od tega kje živiš. Za prvo si sam utiraš pot z vzgajanjem sreče, med tem, ko je pri drugi doživljanje odvisno tudi od sreče ljudi s katerimi živiš oziroma družbe v kateri živiš. Jaz  sem mnenja, da v sožitju obeh človek lahko doseže najvišjo stopnjo sreče.


Ujeti trenutek sreče 

Sreča je stanje, ki ga izražamo z veseljem in zadovoljstvom. V življenju doživimo različne izkušnje, ki so lahko nekaj povsem vsakdanjega ali izrednega, vendar, če vplivajo pozitivno na naše duševno stanje, čutimo srečo. Te izkušnje pa lahko tudi spregledamo saj ne poslušamo svojega srca in kljubujemo svojemu razumu. Na vsake toliko časa moramo pristati na trdih tleh, da se zavemo, da smo obdani s srečo prav v tem trenutku, kajti sreča leži v nas samih, le poiskati jo moramo. Iskanje pa je lahko dolgotrajno ter škodljivo za naše zdravje, če srečo iščemo v materialnih dobrinah. Doživetja prinašajo srečo, ne denar.

Za doživljanje sreče pa so pomembni tudi naši medsebojni odnosi. Zelo srečni ljudje imajo močnejše socialne odnose, se radi družijo, imajo veliko prijateljev, kar jih naredi bolj srečne. Ker pa se danes po napornem delavnem dnevu največkrat počutim utrujeno in se mi ne da preživeti prostega časa s prijatelji, temveč hočem samo svoj mir v domačem okolju, se vprašam: »Zakaj sploh imam čas?« Naše socialne vezi nas ščitijo pred stresom, skrbijo za boljšo čustveno in fizično počutje, zato jih ne smemo zanemariti. Takrat poskušam odmisliti, da sem utrujena in poskrbim, da se premaknem in se grem družiti.

Vsi si želimo, da bi bili srečni in prepričana sem, da lahko sami največ naredimo za to z vzgajanjem sreče. Analizirajmo sebe, določimo si cilje in prioritete v življenju, izboljšajmo našo miselnost s pozitivnim razmišljanjem, vzemimo si čas zase s tem da telovadimo, beremo, obiščimo sosede, doprinesimo kaj v skupnost in pri tem ne pozabimo, da vse kar delamo, delamo s srcem, pa čeprav glede na dane možnosti ni vedno najbolj ugodno. O tem govori tudi pesem Rolling Stones-ov, ki pravi, da vedno ne dobimo tistega, kar si želimo, ampak če se potrudimo, lahko dobimo kar potrebujemo.

Mene je projekt »dober dogodek« naredil še bolj srečno, saj sem izgubila dvom in strah pred pisanjem. Dvomila sem, da moje znanje pisanja ni dovolj dobro in da ne bo zanimivo za druge, vendar sem vesela, da sem to premagala. V življenju rastemo takrat, ko naredimo nekaj, za kar smo bili prepričani, da ne zmoremo. Nekoč je napisala znana filozofinja Ayn Rand: »Pogled na nek svoj dosežek je največji dar, ki ga lahko človek ponudi drugim.« Maja