Novo leto 2016

Zemlja zaključuje krog okoli sonca, staro leto nas zapušča in bliža se novo leto. Pred nami je odločitev kako bomo zakorakali v novo leto; ali bomo s seboj nesli staro in neuporabno prtljago iz prejšnjih let ali se je bomo otresli. Postanimo arhitekt svojega življenja in si zastavimo nove cilje in izzive.  Nekje sem prebrala, da do uspeha prideš le, če imaš plan. Zato vsem vam želim dobre plane, ki se vam naj v naslednjem letu 2016 uresničijo. Predvsem pa vam želim veliko ljubezni, sreče in zdravja.☺  Maja

“Nihče ne uspe preseči svojih najdrznejših pričakovanj,

če ne začne z nekaj drznimi pričakovanji”

Ralph Charell 

New Year 2016

The Earth is just about to make a full circle around the Sun, the soon to be past year is turning into new. As we make our vow’s it is up to us to decide whether we will carry on with our luggage from the past or are we ready to make a clean slate. Let us become the architect of our life and bring on new challenges and goals. I read somewhere than you can only succeed if you have a plan. I therefore wish for all your plans to come true in 2016. Mostly I wish much of love, happiness and the best of health for all. ☺Maja

“Nobody succeeds beyond his or her wildest expectations, 

unless he or she begins with some wild expectations”

Ralph Charell 

Mama / Mom

Biti starš ni enostavno. Predvsem zato, ker ni priročnika, ki bi nas lahko že vnaprej poučil, kako vzgajati otroka. Z vzgajanjem prenašamo na naše otroke naše izkušnje in znanja, ki izhajajo iz kulture, v kateri živimo, saj ko smo bili sami vzgajani, smo prevzeli določene norme, vrednote, socialni položaj …, in tako jih tudi mi prenašamo na svoje otroke. Naši starši in stari starši so imeli bolj avtoritarno vzgojo, ki je bila osnovana predvsem na moči in strahu, danes pa se vse več ljudi nagiba k bolj sočutni vzgoji, ki je osnovana na vzajemnem razvoju obeh: otroka in starša hkrati.

Vsak človek je edinstven, zato vzgaja otroke na svoj poseben način. Moja otroka me nenehno presenečata s svojimi dejanji. Enkrat sta vsa žareča, igriva, se smejita, spet drugič oslabljena, tiha, razočarana, vmes pa pridejo trenutki, ko sem utrujena od napornega dela, želim trenutek zase in nisem dovzetna za njuna razpoloženja, takrat prenašam na svoja otroka zapuščino prejšnjih generacij. Kot starš sem velikokrat v dilemi, ali je moja reakcija pravilna ali nepravilna. Vendar se vedno odločim za eno in za njo stojim ter samo upam, da je pravilna. Mogoče je povezana z mojo preteklostjo? V tistem trenutku tega ne vem, a me otroka kmalu seznanita z odgovorom. Saj sta onadva moja učitelja, ki v meni prebudita tista čustva, ki sem jih izgubila, ko so me pripravljali, da postanem družbeno bitje, in sta moje zrcalo, saj se v njiju zrcalim z vsemi pozitivnimi in negativnimi kvalitetami, ki sem jih na svoji poti socializacije prevzela.

Zavedam se, da naj se še tako trudim biti dobra mama in delati v skladu z njunimi željami, je včasih moja reakcija boljša drugič slabša. To je paket, ki sta ga moja otroka dobila, ali obratno, ki sem ga jaz dobila, ko smo se znašli na skupni poti. Moje osnovno in najpomembnejše vodilo danes je vzgajati z ljubeznijo, in ju ne poskušati oblikovati po svoje,  kajti prepričana sem, da jima le na ta način lahko vgradim občutek samospoštovanja in samozavesti. Hvaležna sem jima za to, da sta z menoj, in verjamem, da se dobro vrača z dobrim, zato ju nenehno hvalim, spodbujam in se trudim, da moja kritika ni škodljiva. Vem, da moja otroka ne potrebujeta idealne mame, temveč dobro mamo, in to me pomirja.☺Maja

Mom / Mama

It isn’t easy being parent, mainly because there is no manual to teach us how to up bring our children. By bringing up our children, we transfer both the experience and knowledge derived from the culture in which we live.  When we were brought up, we took in certain norms, values, social status ... which are transferred to our children. Our parents and grandparents had a more authoritarian upbringing, which was based primarily on power and fear, but today more and more people tend towards a more compassionate education, which is based on the mutual and simultaneous development of both children and parents.

Every person is unique, so raising children must be done individually. My children constantly surprise me with their behaviour. Sometimes they are all bright, playful, and full of laughter, while other times they are weakened, quiet, and disappointed. In between, come moments when I was tired of all the hard work, when I wanted a moment for myself and I was more insensitive to their moods. It was then that I transmitted a legacy of previous generations to my children. As a parent I am often faced with the dilemma of whether my reaction is correct or incorrect. But I still stand by my choice. There are many times when I am in a situation where I hope that my decision is the right one. Could it be related to my past? At that moment, I do not know, but I know my child will soon give me an answer. They are my teachers, they awaken in me those emotions that I lost when I was becoming a social person and they are my mirror, they reflect all my positive and negative qualities, which I take in on my path to socialization.

I realize that, if I try hard to be a good mother and work in accordance with their wishes, the end result is sometimes better and sometimes worse. This is the package that my child has received, or vice versa, which I receive when we find ourselves on the same path. My basic and primary considerations on upbringing my children today is to raise them with love. I am not trying to shape them because I'm sure that this is the only way that they can become self-respecting and self-confident people. I am grateful to them for being with me and I believe in karma, so I constantly praise, encourage and try not to hurt them with my criticism. I know that my child does not need a perfect mother, but a good mother and this calms me. ☺Maja

Dobrodelnost ovita v igro / Charity Through the Play

Dobrodelnost je eden izmed načinov vzgajanja naše sreče, ko opravljamo dobra dela gradimo svojo srečo. Starši smo lahko lep zgled otrokom s tem, da jim pomagamo vzbuditi sočutje do okolice, saj niso vsi že po naravi enako sočutni do nje. Eden izmen načinov vzbujanja je, da družina skupaj kot tim, nekaj doprinese v skupnost s prostovoljnim delom. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da vse kar delamo, delamo s srcem in ni prisila. Zato z možem otrokoma dobrodelnost ovijeva v igro. Najprej jima zbudiva željo, podpreva vero v uspeh in od izvedbe do zaključka spodbujava njuno vztrajnost.

V soboto, 3. oktobra smo že tretjič sodelovali na sejmu Semenj na Fari s projektom “Makroni”. Skupaj s prijatelji smo makrone napekli, otroci pa so jih na trgu prodajali v dobrodelne namene, in s tem prispevali nekaj v Karitasov mošnjiček.  Postali smo že utečena ekipa, vendar se kljub temu pred nami vedno najde kakšen nov izziv. Tokrat je bil predviden slab vreme za soboto, zato smo morali biti ustvarjalni in cel projekt prilagodili tako, da so otroci bili pripravljeni prodajati tudi v dežju pod dežnikom. Skrbno smo zaščitili makrone, saj so zelo krhki, dali smo jih v embalažo, ter še v posebno škatlo. Sreča je bila na naši strani in je ob 10. uri že nehalo deževati. Kmalu je bilo prodano kar smo napekli, zato je ostalo še dovolj časa, da so se otroci lahko pridružili ustvarjalni delavnici, ki je bila organizirana v okviru sejma.

Čudovit dan in prijetna izkušnja je za nami. Uživamo, ko delamo “dobre dogodke”, še posebej, ko jih delamo skupaj s prijatelji. Pravijo, da so srečni tisti, ki dajejo in ne tisti, ki jemljejo. 

Povezava do fotografij iz dogodka

Povezavado recepta »Makroni«

Bravo vsem in čestitke organizatorjem! ☺ Maja

Charity Through the Play / Dobrodelnost ovita v igro

When we do charity work we raise our level of happiness, and it is one of the ways to become a happier person. As parents, we can be a good example to children, help them to get a feeling for it and raise their level of sympathy towards their community because some children are more sympathetic than others. Families working together as a team is a way in which to achieve an increase in children’s feeling of sympathy, but we mustn’t forget that what we are doing has to be done with passion and not force. This is why my husband and I introduce to them charity work through play. Firstly, we awaken their desire and secondly, support their passion and persistence from the beginning to the end of the project.

On Saturday, 3 October, we attended the Loka Market Fair in Fara for the third time with the project “Macaroons.” Along with our friends, we baked macaroons and the children sold them at the Fair for charity thereby contributing some money for Karitas. As such, we have become a good team and we are not afraid of new challenges. This time our challenge took the form of the Saturday weather forecast, which was for rain. For this reason, we had to be creative and we had to adjust the whole project to the weather conditions and get the delicate macaroons out of rain and sell them under our umbrellas. For this purpose, we packed all of the macaroons in plastic containers and then also put them in special boxes for protection. Luck was on our side and rain stopped by 10 o’clock. After that, the children could sell out the macaroons easily. Later on, they had some free time and joined the children’s work shop which was carried out at the Loka Market Fair.

All in all, it was a great day and a pleasant experience. When we do such “good work”, especially in the company of friends, we feel we are really enjoying life. They say that those who are happy give rather than take.

Link to Event Photos

Link to Macaroon Recipe

Well done everyone and congratulation to our organizers! ☺ Maja

Pohodništvo / Hiking

Ne razume vsak, kaj nas vleče v pohodništvo: ko se poti vijejo v neskončnost, preden pridemo na cilj, ko so strmine tako strme, da bi najraje nadaljevali pot po vseh štirih, ko ti pot teče curkoma po obrazu in ga čutiš na vsakem svojem udu, ko se začneš vzpenjati v megli in ne veš, ali ti bo uspelo priti dovolj visoko, da se boš lahko naužil pogleda na dolino … Pohodništvo je šport, ki meni in mojemu možu pomeni več kot samo nabiranje kondicije, je gibanje, ki združuje izzive, stik z naravo in dvig adrenalina. Zato si prizadevava, da organizirava čim več družinskih izletov v hribe, da bi tako tudi otroka lahko začutila najino navezanost in neizmerne užitke, ki jih ta šport ponuja.

Živimo v deželi, ki je bogata s planinami, hribi in gorami, včasih rabimo samo nekaj minut, pa smo že na lepo urejeni poti, ki nas vodi v višino. Seveda previdno izbirava poti, da so primerne starosti otrok, in iščeva zanimivosti na poti, da bi ju z njimi spodbudila. Vendar nama vedno ne uspe, vsaj tako zgleda včasih na prvi pogled. Osemletni sin je zadnjič, ko smo se tako vzpenjali na Kamniško sedlo, ki je 1903 m visok preval v Kamniško-Savinjskih Alpah, rekel očetu: »Oči, ti si nor!« Bil je namreč ves naveličan, ker se je pot vlekla kot smrkelj in ni in ni mogel miren počakati, da pride do cilja. Zadnje pol ure pred vrhom je neprestano godrnjal. Tako nemogoč je bil, da smo komaj čakali, da pridemo na vrh, da bo le že enkrat utihnil. Ko smo prišli na vrh, je res utihnil, vendar ne za dolgo. Kajti zadovoljstvo in uspeh, ki ju je začutil ob osvojitvi vrha in pogledih, ki so se raztezali nad Ljubljansko kotlino in Logarsko dolino, so bili tudi za osemletnika spektakularni. Adrenalin zadovoljstva ga je tako prevzel, da je govoril samo še o tem, kateri vrh bo osvojil naslednji. Seveda ni mogel čakati predolgo, zato se je odločil kar za naslednji dan. Ne previsokega, vendar dovolj, da si nabere kondicijo za kasneje, ko se bo povzpel na najvišji slovenski vrh Triglav (2864 m), je bil preračunljiv. Do sedaj se je povzpel že na nekaj hribov, zato je vedel, da je potrebna kondicija za višje vzpone. Ker oči in sestra nista bila preveč navdušena nad idejo, da gremo v hribe tudi naslednji dan, ni obupal, določil je mene, da bova šla skupaj. Vprašal me je: »A ne mami, midva greva jutri na Lubnik,« (hrib blizu doma s 1025 m nadmorske višine) »in potem še naslednji dan tudi?« »Seveda,« sem mu odgovorila, ker mu nisem želela ubiti volje, saj je bil še pred eno uro povsem nesrečen. Upala sem, da bo do naslednjega dne na vse skupaj pozabil.

Naslednji dan pa že na vse zgodaj: »Mami, kdaj greva?« Ni pozabil. Kaj naj mu odgovorim? Po pravici povedano, sem imela v mislih že druge plane, a ga nisem želela razočarati. Odgovorila sem: »Po kosilu,« vmes pa razmišljala, kolikokrat se zgodi, da te osemletnik vabi v hribe, zato je bolje, da ne zamudim te priložnosti, kajti to bo poseben dan.

In res, po kosilu sva si pripravila pijačo za osvežitev in odrinila. Ko sva tako že nekaj časa hodila v tišini, sem ga vprašala: »A bi se pogovarjala?« On pa je odgovoril: »Kaj pa če bi bila kar tiho.« V odgovor sem mu pokimala in tiho sva hodila naprej. Jaz prva, on en meter za menoj. Vsak s svojimi mislimi. Z njegovega obraza sem razbrala, da tudi on uživa v svojih mislih. Razjedalo me je od radovednosti, kaj razmišlja, vendar nisem želela zmotiti miru, ker sva se tako dogovorila. Od zadovoljstva, da sem se odzvala njegovemu povabilu kljub svoji začetni nezainteresiranosti za vzpon, bi najraje na glas zavriskala. Moj sin je v meni prebudil tisti občutek sreče, ki ga doživi mati, ko ugotovi, da zna dosežen cilj vrednotiti in ceniti.

Vesela sem, da tudi moja otroka spoznavata in pozitivno gledata na pohodništvo, saj sedaj lahko uživamo v izzivih, ki so nam skupni. Za nami je še en »dober dogodek«.☺ Maja

Hiking / Pohodništvo

Not everyone understands what draws us to hiking: when a trail runs on endlessly before you reach your destination, when the trails are so steep that would you rather go ahead using both feet and hands at the same time, when you sweat so much that you can feel it on each limb, when you start climbing on a misty day and you don’t know when you will reach your destination or if you will be able to get high enough to relish the view of the valley. Hiking is a sport that means more to me and my husband than just being fit.  Outdoor activities combine challenges, a connection with nature and an increase in adrenalin. Therefore, we will attempt to organize as many family hiking trips as possible in order for our children to feel our attachment to this sport and the infinite pleasures that it offers.

We live in a country rich in mountains and hills. Sometimes we only need  a few minutes to get to a beautiful trail that leads us to a great height. Of course, we carefully choose routes that are suitable to our children’s ages and we do look for any form of attraction on the way to encourage them. However, we are not always successful, at least that is how it seems sometimes at first glance. Once when we were hiking in the Kamnik Saddle (1903 m high passes) of the Kamnik-Savinja Alps, my eight year old son told his father: “Daddy, you are crazy!”. He was tired of walking, because the road ahead was long and he couldn’t be calm until we reached our destination. He grumbled through the last half an hour before we reached the top.  He was such a nut that we could not wait to get to the top, so he would shut up for once. When we got to the top, he went silent, but not for long. The satisfaction that he felt when he conquered the mountain, the views extending throughout the Ljubljana Basin and the Logar Valley were spectacular, even for an eight year old boy. He was so overwhelmed with the satisfaction of that experience that he could only talk about which mountain they would conquer next. Of course, as he could not wait for too long, he decided to go the very next day. Not too high, but enough to build him up for later, when he would climb the highest Slovenian mountain, Triglav (2864 m). He was speculative as, until now, he had climbed a few mountains, so he knew that he needed be fit for the higher ascent. Even though his father and sister were not too excited about the idea of going into the mountains the next day, he didn’t give up, but instead decided that we would go together. He asked me: "Mom, we're going to conquer Lubnik tomorrow" (a hill close to home, which is 1,025 m above sea level) "and then the next day, too?" "Sure," I replied, because I did not want to kill the mood, as he had been completely miserable an hour ago. I had hoped that by the next day, he would forget about everything.

The next day, early in the morning he asked: “Mom, when do we leave?” He had not forgotten. What could I say? Honestly, I had already made other plans for that day, but I could not disappoint him. I answered: “After lunch.” I then stopped and wondered how often an eight year old boy invites his Mom to go hiking. Perhaps it was better to not miss a chance because this may be a special day.

And indeed, after lunch we prepared some drinks for the road and then we went. After walking for some time in silence, I asked him: "Would you like to talk?"  He replied: "What if we were just quiet?" To respond I just nodded with my head in agreement and we walked quietly on. First me, then my son a meter behind. Each of us with their own thoughts. I couldn’t help but feel curious about what he was thinking. But I didn’t disturb the peace we had both agreed on. Despite my initial lack of interest at the invitation, I could have squealed with pleasure for responding and joining him. He made me feel happy and proud when I realized that he had learned to value and appreciate his achievements.

I am glad that my children are getting to know the sport with a positive attitude because now we can enjoy the challenges that we share. We’ve got another "good event" under our belts. ☺Maja

Pariz

Letos smo se odločili, da bomo naš poletni dopust preživeli malo drugače. Razdelili smo ga na dva dela: na izlet v Pariz in na počitnikovanje na hrvaški istrski obali. V Pariz smo nameravali iti z avtom, zato sem pričakovala, da bo potovanje naporno in se nam bo še kako prilegel načrtovan oddih na morju. Zakaj takšna sprememba dopusta? Ker z možem meniva, da sta otroka že dovolj stara in uživata v odkrivanju novih mest, kar sta nama že nekajkrat dokazala, ko smo obiskovali druga večja mesta, bližja domu. Z možem dobro poznava Pariz, saj sva ga že večkrat obiskala in vedno znova naju povsem prevzame, všeč nama je vzdušje mesta, v katerem čutiva umetniški utrip povsod, kamor se obrneva; na ulicah, med ljudmi, v hrani in še bil lahko naštevala.

Pariz je glavno mesto Francije že od leta 987. Danes mesto leži na obeh bregovih in na dveh otokih Ile Saint-Lis in Ile de la Cité reke Sene. O zadnjem otoku so našli zapise Julija Cezarja, da so tu živeli Kelti plemena Pariziji, in to 250 let pr. n. št. To naj bi bili najstarejši zapisi o Parižanih. Ugotavljam, da tam, kjer vlada monarhija, gradijo velike in mogočne stavbe, ki izstopajo v vsej svoji lepoti, saj predstavljajo strukturo moči generacije, s katero se lahko postavljajo. Je eno izmed najbolj turistično obiskanih mest na svetu. Pariz pa ni znan samo po zgodovini in mestnih znamenitostih, temveč je tudi zbirališče umetnikov s celega sveta. Je prestolnica visoke mode in kulinarike. Francozom je kuhanje in uživanje hrane pomemben način življenja in je del njihove kulture. 

Na potovanje smo se odpravili v pričakovanju novih doživetij. Načrt je bil, da bomo potovali šest dni z avtom. Pot do Pariza je dolga približno 1300 km v eno smer, zato smo se odločili, da na pol poti prenočimo v hotelu, v Parizu pa se nastanimo v kampu. Pri načrtovanju naše avanture pa nas je presenetila moja sestra z novico, da se nam z družino pridružijo. Veselili smo se družbe, saj smo vedeli, da nam bo popestrila potovanje. 

1. dan potovanja: Škofja Loka, Slovenija–Tübingen, Nemčija (648 km)

Cilj prvega dne je bil dosežen – univerzitetno mesto Tübingen, ki leži v deželi Baden-Wurttemberg v jugozahodni Nemčiji in je na pol poti do Pariza. Na poti smo se vozili skozi pokrajine: Gorenjska, Koroška, Salzburška, Bavarska, Baden-Württemberg in skozi avtomobilsko okno opazovali gorato alpsko pokrajino, bavarsko prestolnico lagodnega in počasnega življenja, ki jo krasijo čudoviti gradovi ter dragi avtomobili, od porscheja, mercedesa, BMW-ja, tesle itd.

V Tübingenu smo se ustavili z dvema namenoma: turistično in družinsko; želeli smo videti mesto, kjer je delal in umrl Primož Trubar, avtor prvih slovenskih knjig, tam pa živi tudi možev stric, ki smo ga želeli obiskati. To mesto je danes znano predvsem zaradi dobrih univerz in ima eno od najstarejših evropskih univerz, Univerzo Eberharda Karla.

.

2. dan potovanja: Tübingen, Nemčija–Pariz, Francija (664 km)

Da bi čim prej prispeli na cilj, smo naslednji dan šli na pot že zelo zgodaj. Vožnja nas do takrat še ni utrudila, tako da smo bili še spočiti in polni navdušenja. Ko smo prispeli do francoske meje, smo kmalu zapustili avtocesto in nadaljevali pot po lokalnih cestah. Na francoski stani smo se peljali skozi pokrajine Alzacija, Lorena in Šampanja, kjer smo lahko občudovali žitna polja, ki se raztezajo 300 km daleč. Prava paša za oči. In tudi vetrnice (vetrne elektrarne) so zelo pogoste v teh pokrajinah.

V Pariz, ki je v pokrajini Ile de France, smo prispeli ob 16. uri, v naš težko pričakovan kamp Indigo, ki je v Bolonjskem gozdu (Bois de Boulogne) na zahodnem delu Pariza. Kasneje smo izvedeli, da je ponoči to predel, kjer se zadržujejo prostitutke, podnevi pa naj bi bil varen. No, jaz sem videla samo eno, in še to sredi dneva. Skozi gozd smo od kampa do metroja hodili peš, nazaj smo šli z avtobusom, ki je vozil vsake pol ure vse do 11. ure zvečer. Jutranja hoja v hladnem gozdu je bila čudovita, občudovali smo lahko jezero, slapove, nagajive pižmovke, bujno drevje ... Ugotovili smo, da so v Parizu parki zelo urejeni, s pitno vodo in toaletami.

Ko smo se malo osvežili in postavili šotore, je bila ura že okoli 19.00. Kljub pozni uri smo se vseeno odločili, da si gremo ogledat kakšno znamenitost. Sklenili smo, da si od zunaj ogledamo Rdeči mlin (Moulin Rouge), ki je staro pariško zabavišče, in Montmartre, ki je najvišji hrib v Parizu. Ti dve zanimivosti sta zelo blizu ena drugi in zgodovinsko zelo povezani.

Montmartre je včasih predstavljal reven del Pariza, na katerem so bili postavljeni mlini na veter, v katerih so mleli žita in stiskali grozdje. Zaradi poceni stanovanj in bolj sproščenega vzdušja na ulicah so se tja začeli naseljevati slikarji. Kmalu so mline spremenili v plesišča s plesalkami kan kana in točilnice. Leta 1889 so odprli zabavišče Rdeči mlin, ki ga na vhodu krasi rdeči mlin, ki je postal simbol tega predela. Ta del mesta je kmalu dobil sloves razvratnega, ki se je hitro širil po celi Franciji, kar pa umetnikom ni preveč ugajalo, ker je postajal vedno bolj urejen in obiskan, zato so se začeli seliti v druge dele Pariza. Tukaj so živeli in delali Picasso, Vlamenck, Derain, Soutine, Modigliani, Van Gogh, še preden je mesto postalo priljubljeno.

Danes najvišjo točko Pariza krasi bazilika Srca Jezusovega (Sacré Coeuur), posvečena Svetemu srcu, zgrajena v spomin na storjeno zlo med francosko in prusko vojno leta 1870. Bazilika je v celoti zgrajena iz belega kamna in je bila končana leta 1914.

3. dan potovanja: Pariz, Francija

Naslednji dan smo si najprej ogledali Eifflov stolp (La tour Eiffel). S trga Trokadore (Place du Trocadéro) smo se spustili proti stolpu, ki stoji na Marsovih poljanah (Champ de Mars). Ker smo tja prišli dokaj pozno, ob 11. uri, smo ugotovili, da je sonce že zelo visoko in postajalo je vedno bolj vroče. Odločili smo se, da bomo imeli piknik na trgu Trokadore s pogledom na stolp. Seveda smo to že vnaprej načrtovali, zato smo imeli s seboj torbo in dve odeji za piknik. Oboje toplo priporočam, da si vzamete s seboj, kajti Parižani v času kosila radi posedajo v parkih in tam kosijo. 

Eifflov stolp so začeli graditi leta 1889, zanj so potrebovali dve leti. Sprva je bil mišljen kot začasna konstrukcija. Glavni in odgovorni projektant stolpa je bil Gustav Eiffl, zgrajen pa je bil ob stoletnici francoske revolucije. Danes je stolp visok 324 m in velja za vrhunsko mojstrovino tehnike in ne arhitekture, ker nima ne notranjih prostorov, ne fasade in ne strehe. O stolpu pa kroži tudi zanimiva primerjava mojstrovine, ki jo je naredil Thomas Edison. Na povabilo ogleda stolpa je s seboj prinesel svoj prvi gramofon, ki ga je obravnaval za enakovrednega Eifflovemu stolpu. V tistem času je bilo zelo pomembno, kaj si gospod Thomas Edison misli, zato je tudi njegova primerjava pozitivno vplivala na mnenje ljudi.

Po ogledu stolpa smo se odpravili v trgovsko središče Galeries Lafayette, ki je zopet čudovita arhitekturna zgradba z osupljivo kupolo na stropu. Trgovsko središče je namenjeno predvsem blagovnim znamkam višjega cenovnega razreda, kljub temu sta si otroka s svojo žepnino kupila vsak po eno igračo, ker so bile ravno razprodaje. Obisk tega središča pa je bil tudi načrtovan beg pred vročino, saj smo se za tisti dan hoteli skriti pred njo. Zvečer smo se še sprehodili po latinski četrti in si privoščili nekaj latinskih dobrot. Zame je ta obisk vedno nekaj posebnega, saj sem bolj privrženka opazovanja dogajanja na ulicah kot pa ogleda znamenitosti. Tudi kultura prehranjevanja me zanima in vedno rada poskusim kaj novega.

4. dan potovanja:  Pariz, Francija

Četrti dan smo si ogledali Slavolok zmage (Arc de Triomphe), ki ga je dal zgraditi Napoleon Bonaparte v počastitev svojih zmag v bitkah. Slavolok je betonska konstrukcija, sestavljena iz dveh delov, v sredini ima obok, na katerem so nameščeni kipi in napisi. Glavni del je okrašen z rezbarjenjem, reliefi in posvetili. 

Od Slavoloka zmage smo se spustili po Elizejskih poljanah, ki so najbolj prestižni del Pariza. Tam so trgovine, kinodvorane, kavarne … Na koncu poljan je Elizejska palača, kjer je francoski predsednik. Vmes smo si poiskali senco in imeli počitek s piknikom na travi.

Po počitku smo se odpravili proti muzeju Louvre. Zaradi pomanjkanja časa smo si ga ogledali samo od zunaj. Danes je tam muzej, pred tem pa je bil v Louvrski palači (Palais du Louver) sedež francoskih kraljev.

Notredamska katedrala (Notre-Dame Cathedral) sodi med zakladnico gotske arhitekture na svetu. Stoji na otoku Ile de la Cite, ki spada v najstarejši del Pariza. Gradnja te katedrale se je začela okoli leta 1160, zaključila pa okoli 1260, torej čez več kot sto let. Znan francoski pisatelj Victor Hugo je leta 1831 izdal knjigo Notredamski zvonar, ki je katedrali prinesla še dodaten sloves in pomembnost.

5. dan potovanja: Pariz, Francija–Brumath, Francija (482 km)

Dan odhoda iz Pariza. Nazaj smo se vračali po isti poti. Zapustili smo kamp Indigo in se odpravila proti mestu Brumath, ki je od Strasbourga oddaljeno le 19 km. Nameravali smo prespati v »hotelu« blizu parka Parc d'Aventures et de loisirs de Brumath. To lokacijo smo si izbrali, ker smo se pred spanjem želeli še osvežiti v jezeru v parku. 

6. dan potovanja: Brumath, Francija–Škofja Loka, Slovenija (764 km)

Zadnji dan našega potovanja smo se ustavili na meji med Nemčijo in Avstrijo, kjer smo našli jezero za osvežitev in počitek. Sreča je bila na naši strani, saj jezero Tegernsee ni ponujalo le čudovite plaže, temveč tudi dobro hrano in brezplačno parkiranje. Zanimiv občutek zadovoljstva me je obdajal tam na jezeru in kar nič se mi ni mudilo nazaj domov. 

Dober in nepozaben dogodek je za nami. Ta avantura je v meni prebudila še mojo risarsko ustvarjalnost, ki si jo lahko ogledate na začetku in se odvija kot film. Vsak dogodek v življenju poskušam čim bolj ustvarjalno začiniti, saj mi dodatno delo, vložen čas in trud predstavljajo le zadovoljstvo in srečo. Kaj drugega pa naj bi počela v življenju, kot izzivala sebe in ugotavljala, kaj vse sem sposobna narediti? To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se odločili iti v Pariz z avtom. Marsikdo bi rekel: »Saj je naporno in dolga pot.« Res je, lahko bi letošnji dopust preživeli na barki kot leta prej. Vendar ko bi se vprašala: »Kje sem bila na dopustu leta 2015?« se odgovor ne bi razlikoval od odgovorov iz prejšnjih let. Pomešala bi vsa doživetja in občutke, zato je tako pomembno, da smo pri odločitvi, kje in kako bomo preživeli dopust, tudi malo ustvarjalni. Danes sem prepričana, da se bom še dolgo podrobno spominjala letošnjega. 

Domov smo prišli precej utrujeni in izmučeni, vendar zadovoljni in veseli. Že naslednji dan smo se vrgli v morje in utrujenost je kar izpuhtela iz nas. Vsak zase v mislih že pripravlja predloge za naslednje leto. Se že veselim in komaj čakam, da se skupaj odločimo, kam nas bo zanesla pot. Mogoče celo v Barcelono?☺ Maja

Vse se začne pri naših željah

Ko razmišljam o svojem življenju ugotavljam, da se vse začne pri željah, ki nastanejo v naših mislih z namenom, da se razvijemo v srečno osebo. Skozi otroštvo si ustvarjamo neko predstavo o tem kako bo, ko bomo veliki in se še ne obremenjujemo s prihodnostjo, temveč se le nezavedno pripravljamo na našo zrelost, odraslost in odgovornost. Takrat se želje začnejo ustvarjati v naši domišljiji. Otroštvo je tisto obdobje, ko nabiramo svoje prve življenjske izkušnje ter od družine in okolice prevzemamo vzorce, ki oblikujejo naše življenjske navade. Ko odrastemo, nastopi obdobje osamosvojitve in iz otroštva prevzeti vzorci začnejo živeti skozi nas. Pojavijo se, ko se znajdemo v različnih življenjskih situacijah kot so; prva zaposlitev, samostojno življenje, otroci, nova družina …ali čustvih kot so; pohvala, zavrnitev, razočaranje… Na tej poti poskušamo čim bolj previdno krmariti med vzponi, ki nas dvigujejo v nebo ter bolečimi padci, ki nas uničujejo. Nekateri izmed nas so uspešnejši, spet drugi manj. Ni vzorca, ki bi ga lahko povzeli, da bi zaobšli bolečino, kajti vsak je poseben, unikaten, zato mora svoj del poti sam prehoditi. Lahko si vse skupaj le olajšamo.

Želja je čustvena potreba po nečem, ki raste v nas in po njej hrepenimo dokler nam je ne uspe doseči, ko jo dosežemo ali se ji približujemo jo doživljamo kot veselje. Thomas Hobbes (1588-1679) je trdil, da je človeška želja temeljna motivacija vsega človeškega delovanja. Želja mora priti iz srca, gorivo, ki jo poganja pa je ljubezen. Je reakcija na naše zunanje in notranje vplive, ki nam vzbudijo občutek pomanjkanja in posledično hrepenenje in uresničitev. Želja je lahko pozitivna, ko zaupamo v njeno uresničitev ali negativna, ko dvomimo o njeni uresničitvi. V prvem primeru si lahko pomagamo, da zaupanje okrepimo z utrditvijo svoje samopodobe in samozavesti, in pospešimo njeno uresničitev. Začnemo bolj intenzivno delati na sebi, spreminjati utečene navade, ki nas zavirajo pri razvoju, poglobimo svojo duhovno počutje, izboljšamo svoje fizično počutje, vzpostavimo pristnejši stik z naravo, se obdamo z ljudmi, ki nas razumejo in pustimo, da se ustvarjalnost razvije tudi do te stopnje, ko ne vemo kaj nam bo prinesla; novo razočaranje ali rešitev. V drugem primeru nam zunanji svet daje signale, ki v nas sprožijo občutek hrepenenja po nečem, za kar v tistem trenutku še nismo zreli. V takem primeru, je najbolje, da željo opustimo in se ne ukvarjamo več z njo. Če pa kljub temu vztrajamo pri njej, takrat preskakujemo stopničko v našem osebnostnem razvoju. Največkrat se to zgodi, ko se odločimo na podlagi nasvetov drugih in ne sebe, takrat se začnemo vrteti v začaranem krogu razočaranj. Življenje je naš najboljši učitelj osebne rasti, zato ga poslušajmo, ko nam govori, da naša želja ne sme biti pogoj ampak upanje k oblikovanju boljšega in kvalitetnejšega življenja.

Zavedam se, da imata družina in okolje v katerem živim močan vpliv na to katera želja bo kreirala moje življenje, vendar se hkrati tudi zavedam, da se vse to dogaja z nekim določenim razlogom, zato se ne ustrašim ovir na moji življenjski poti in ne poskušam zaustaviti svojega osebnostnega razvoja s tem, da krivdo prenesem na druge. Življenje mi ne prizanaša z izzivi, zato velikokrat padem, včasih globoko, drugič nizko, tretjič plitko … ne ustrašim se. Tudi, če se to dogaja znova in znova. Spoznala sem, ko padem, se poberem modrejša in boljša. In mogoče se vam bo zdelo sebično, vendar ljudi okrog sebe izbiram previdno, ker vem, da mi bo lažje, če bom obdana s tistimi, ki me bodo razumeli, in ne s tistimi, ki me bodo poskušali spreminjati.

Želja, ki pride iz srca, je pokazatelj našega bistva in lahko zaživi v vsej svoji popolnosti, le če jo lahko podelimo s svojimi najbližjimi in prijatelji. Oni nam lajšajo pot k uresničitvi, ko se skupaj veselimo ali ko skupaj premagujemo ovire, kajti njihova ljubezen krepi našo samopodobo in samozavest. Zato naredimo čim več »dobrih dogodkov«, bodimo sebi in drugim kreatorji sreče pri uresničevanju želja. In takrat bo svet okrog nas lepši in bogatejši.☺Maja

Cupcakes 

V soboto, 25.4.2015 je društvo Lonka Stara Loka organiziralo Jurjev semenj, na katerem je zopet sodelovala moja družina. Pridružili smo se zbiranju sredstev za Karitas Stara Loka s stojnico »Cupcakes«.

Priprave na začetek

V življenju je veliko situacij in dogodkov z vseh področij, s katerimi se srečujemo in ki jih lahko z ustvarjalnostjo spremenimo v priložnost oz. naš skupen izziv, ter tako postanejo še bolj prijetni in zabavni. To sta spoznala tudi moja otroka, zato sta takoj, ko sta izvedela da bomo sodelovali na dogodku prevzela iniciativo in predlagala, da želita sodelovati tako, da bosta prodajala na svoji stojnici. Z možem sva se odločila, da jima bova pomagala. Konec koncev se nama zdi zelo pomembno, da otroka vesta da ju slišiva in da ni ovir, ko želja pride iz srca.

Ker smo v lanskem letu že izvedli projekt »Male tortice so šle za med«, ki je imel podoben koncept je bila tokrat izvedba projekta dokaj enostavna. Veselilo me je, da so se nam pri projektu pridružili še drugi otroci. Vsi skupaj smo združili moči in ustvarili plakat za stojnico, spekli tortice, postavili stojnico in seveda vse prodali. 

Še zadnje tortice

Povezava do fotografij iz dogodka JURJEV SEMENJ

Povezava do dogodka »Male tortice so šle za med«, kjer je tudi recept MALE TORTICE SO ŠLE ZA MED

  

Cel dogodek je bil nabit s pozitivno energijo, otroci so žareli od optimizma, samozavesti in odločnosti s katero so napolnili še vse nas. Uspelo nam je združiti delo z zabavo in doprinesti nekaj v lokalno skupnost. Zelo prijetna izkušnja za vse nas. 

Bravo vsem in čestitka organizatorjem! ☺ Maja

Ustvarjalnost

Ustvarjanje je sposobnost, ki je vsem položena v zibelko. Je pa res, da so nekateri bolj, drugi manj ustvarjalni. Vendar vsak lahko doseže vsaj osnovno znanje, kar pomeni, da je odvisno od nas samih do katere stopnje jo bomo razvili. V otroštvu za razvijanje ustvarjalnosti poskrbijo starši s spodbujanjem učenja in nabiranju novih izkušenj. Kasneje pa to razvijamo sami z urjenjem ustvarjalnosti. Na začetku se vam lahko zdi, da ste nespretni pri ustvarjanju, toda z vajo urjenja ustvarjalnega mišljenja lahko to veščino razvijete. Ustvarjanju je potrebno pustiti prosto pot, saj ustvarjalnim ljudem življenje nudi več sreče in veselja ter jim pomaga pri premagovanju težkih trenutkov in ustvarjanju bogastva.

Raziskava je pokazala, da se majhni otroci nasmejejo 400 krat, odrasli pa le 15 krat na dan

Veliko nerazumljivih povezav lahko najdemo med navdihom in ustvarjalnostjo, na primer; od kje navdih za radovednost, talent, neuspeh ... Znana pisateljica Elizabeth Gilbert pravi, da če nisi sposoben dati navdihu, da se razvije, lahko tudi v čudni in nepričakovani razplet, potem nam ustvarjalnost ne bo na dosegu oziroma bo ustvarjalnost zastrupljena z mučenjem in trpljenjem. Ko opazujem sebe in ljudi ugotavljam, da so uspešni dosežki le tisti, v katere verjamemo na dolgi rok, vztrajamo pri njih in se ne ustrašimo zavrnitve, kajti s potrpljenjem si zaslužimo zaupanje in kasneje pride tudi uspeh.

»Zastaviti nova vprašanja, najti nove možnosti, 

stare probleme videti z drugega zornega kota … 

to zahteva ustvarjalno domišljijo, 

ki je vir vsega resničnega znanstvenega napredka.« 
Albert Einstein

Ustvarjalnost nam lahko pomaga, da si lažje ustvarimo svoj položaj v družbi.  Za uspeh v življenju, pa je potrebna poleg ustvarjalnosti tudi inteligenca in človeška spretnost. Danes, če želiš biti uspešen moraš biti »Street smart«, to je nekdo, ki je inteligenten, ima zdravo kmečko pamet, zna obvladati težke situacije in ima sposobnost funkcionirati v socialno ogroženem okolju. Zato je učenje, branje in raziskovanje nekaj, kar bi moralo biti nekaj vsakdanjega, kajti le učeč človek je sposoben spremeniti svoj družbeni položaj. Na sebe gledam kot študentko, ki se uči celo življenje, zato ne razmišljam o tem, kdaj bom nehala delati in dosegla svoja pričakovanja temveč, kako bom delala to, kar me veseli, izpolnjuje ter dopustila toku življenja, da me preseneti.

Ustvarjalen človek uživa v sončnem vzhodu, razmišlja kako bo izboljšal medsebojne odnose, vzgajal otroke, pripravljal čudovite jedi, razširjal znanja … Na življenje gleda z optimizmom in dobro voljo. Je nekdo, ki zna obstati v trenutku, zajeti zrak in začutiti skrivnost našega obstoja. Tudi projekt »dober dogodek« je plod ustvarjalnega razmišljanju in ima v aprilu svoj prvi rojstni dan. V naslednjem letu je moj cilj še bolj aktivno se ukvarjati z razvijanjem ustvarjalnega razmišljanja in dati »dobremu dogodku« še večjo razsežnost. Upam, da se je tudi vam ob branju mojega bloga utrnila kakšna nova ideja. Srečno pri ustvarjanju.  ☺ Maja

Sacher torta

Bližal se je rojstni dan, zato sem se odločala, s katero torto bom letos pocrkljala svoje najbližje. Odločila sem se za »Sacher torto«, ki je meni najljubša izmed vseh tort. Čokoladni biskvit, marelična marmelada in čokoladna glazura je odlična kombinacija, ki je osvojila moje srce že dolgo nazaj. Ni pa osvojila samo mene, zaradi ljudi, ki so verjeli vanjo in ohranili njeno svojevrstnost ter pravo mero tradicije, je postala del dunajske kulture in si zaslužila posebno mesto v naši zgodovini.

»Sacher torta« ima dolgo zgodovino, ki sega vse do leta 1832. Zgodba se je začela na Dunaju, ko je šef kuhinje kneza Metternicha zbolel ravno takrat, ko bi moral pripraviti posebno sladico za ugledne goste, zato je nalogo prevzel vajenec po imenu Franz Sacher. Sladica, ki jo je pripravil mladi vajenec je bila današnja »Sacher torta«. Vsi so bili navdušeni nad novim okusom zato je postala prava senzacija. Uspeh mu je omogočil, da je prišel do denarja s katerim je kasneje odprl prvo delikateso in postal prvi dobavitelj pripravljene hrane na Dunaju. Skratka bil je, ne samo dober slaščičar, ampak tudi uspešen poslovnež. Očetovo tradicijo pa je kasneje nadaljeval tudi njegov sin Edvard, ki se je za šefa izobraževal v Parizu in Londonu. Skupaj s svojo ženo Ano je odprl restavracijo in nato še eleganten Sachar hotel, v katerem se prepletajo različne kulture, a je »Sacher torta« bila vedno v izložbi slaščičarne najbolj izpostavljena ljudem. Ker je sin kmalu umrl je hotel naprej vodila njegova žena skupaj s svojim tastom. Kljub številnim preobrazbam (preživel je dve svetovni vojni), ki jih je hotel skozi zgodovino doživel, je danes še vedno v svetu najbolj prepoznaven hotel s petimi zvezdicami, kjer se lahko posladkate s »Sacher torto«, narejeno po izvirnem receptu, starem skoraj 200 let.

Veseli me, da tudi jaz lahko sodelujem pri obujanju te tradicije. »Sacher torto« sem prvič jedla, ko sem bila še v srednji šoli in bila takoj navdušena nad njo. Kasneje sem jo tudi pripravila in že prvič mi je uspela. Letos sem jo pripravila za rojstnodnevno zabavo, vendar ne po originalnem receptu, ker je skrito varovan (za glazuro uporabljajo tri vrste čokolade različnih dobaviteljev), pa nam je kljub temu teknila. Spodaj si lahko preberete recept.

Še en dober dogodek je za nami. Tokrat nam ga je posladkala čudovita »Sacher torta« s pestro zgodovino. Tako enostavna je za pripraviti in hkrati tako mogočna po okusu, da vam jo toplo priporočam. Ne bo vam žal. ☺ Maja

………………………………………………..

Obvezni pripomočki: pečica, 2 x posodi za stepanje, stepalnik, tehtnica, model za torto, nož za rezanje torte, pladenj za torto, lopatica za mazanje marmelade, posoda za topljenje čokolade.

Sestavine za biskvit:

8 jajc

200 g moke

200 g temne čokolade

100 g kristalnega sladkorja

150 g sladkorja v prahu

200 g stopljenega masla

50 g mletih mandeljnov

Sestavine za glazuro:

200 g temne čokolada

1 dcl vode

50 dag sladkorja v prahu

Nadev:

marelična marmelada

1. KORAK

V skledi zmešamo moko in mandeljne.

Nato ločimo beljake od rumenjakov. Stepemo surovo maslo s sladkorjem  in dodamo rumenjake. Nato še beljake trdo stepemo skupaj s sladkorjem. 

Nad vodo v posodi stopimo čokolado. Stepenim rumenjakom dodamo stopljeno čokolado. 

  

2. KORAK

Nato v to zmes vmešamo še stepene beljake in moko z mandeljni, da dobimo gladko zmes.

Zmes vlijemo v model za torto in pečemo na 180 °C, 45 minut.

3. KORAK

Ohlajeni tortni biskvit prerežemo na pol. Na spodnji del enakomerno namažemo marmelado nato nanj položimo nazaj drugi del.

4. KORAK

Nad vodo v posodi segrejemo čokolado,  v katero vmešamo sladkor in vodo. Vse skupaj mešamo nad vrelo vodo pet minut. Vročo  čokoladno mešanico enakomerno prelijemo na torto. Postavimo na hladno, da se čokolada strdi.

………………………………………………..