Pariz
Letos
smo se odločili, da bomo naš poletni dopust preživeli malo drugače. Razdelili
smo ga na dva dela: na izlet v Pariz in na počitnikovanje na hrvaški istrski
obali. V Pariz smo nameravali iti z avtom, zato sem pričakovala, da bo
potovanje naporno in se nam bo še kako prilegel načrtovan oddih na morju. Zakaj
takšna sprememba dopusta? Ker z možem meniva, da sta otroka že dovolj stara in uživata
v odkrivanju novih mest, kar sta nama že nekajkrat dokazala, ko smo obiskovali
druga večja mesta, bližja domu. Z možem dobro poznava Pariz, saj sva ga že
večkrat obiskala in vedno znova naju povsem prevzame, všeč nama je vzdušje
mesta, v katerem čutiva umetniški utrip povsod, kamor se obrneva; na ulicah, med
ljudmi, v hrani in še bil lahko naštevala.
Pariz
je glavno mesto Francije že od leta 987. Danes mesto leži na obeh bregovih in
na dveh otokih Ile Saint-Lis in Ile de la Cité reke Sene. O zadnjem otoku so
našli zapise Julija Cezarja, da so tu živeli Kelti plemena Pariziji, in to 250
let pr. n. št. To naj bi bili najstarejši zapisi o Parižanih. Ugotavljam, da
tam, kjer vlada monarhija, gradijo velike in mogočne stavbe, ki izstopajo v
vsej svoji lepoti, saj predstavljajo strukturo moči generacije, s katero se
lahko postavljajo. Je eno izmed najbolj turistično obiskanih mest na svetu.
Pariz pa ni znan samo po zgodovini in mestnih znamenitostih, temveč je tudi
zbirališče umetnikov s celega sveta. Je prestolnica visoke mode in
kulinarike. Francozom je kuhanje in uživanje hrane pomemben način življenja in
je del njihove kulture.
Na
potovanje smo se odpravili v pričakovanju novih doživetij. Načrt je bil, da
bomo potovali šest dni z avtom. Pot do Pariza je dolga približno 1300 km v eno
smer, zato smo se odločili, da na pol poti prenočimo v hotelu, v Parizu pa se
nastanimo v kampu. Pri načrtovanju naše avanture pa nas je presenetila moja
sestra z novico, da se nam z družino pridružijo. Veselili smo se družbe, saj
smo vedeli, da nam bo popestrila potovanje.
1. dan potovanja: Škofja
Loka, Slovenija–Tübingen, Nemčija (648 km)
Cilj prvega dne je bil dosežen – univerzitetno
mesto Tübingen, ki leži v deželi Baden-Wurttemberg v jugozahodni Nemčiji in je
na pol poti do Pariza. Na poti smo se vozili skozi pokrajine: Gorenjska,
Koroška, Salzburška, Bavarska, Baden-Württemberg in skozi avtomobilsko okno
opazovali gorato alpsko pokrajino, bavarsko prestolnico lagodnega in počasnega
življenja, ki jo krasijo čudoviti gradovi ter dragi avtomobili, od porscheja,
mercedesa, BMW-ja, tesle itd.
V Tübingenu smo se ustavili z dvema namenoma: turistično
in družinsko; želeli smo videti mesto, kjer je delal in umrl Primož Trubar,
avtor prvih slovenskih knjig, tam pa živi tudi možev stric, ki smo ga želeli
obiskati. To mesto je danes znano predvsem zaradi dobrih univerz in ima eno od najstarejših
evropskih univerz, Univerzo Eberharda Karla.
.
2. dan potovanja: Tübingen, Nemčija–Pariz, Francija (664 km)
Da bi čim prej prispeli na cilj, smo naslednji dan šli na pot že zelo zgodaj. Vožnja nas do takrat še ni utrudila, tako da smo bili še spočiti in polni navdušenja. Ko smo prispeli do francoske meje, smo kmalu zapustili avtocesto in nadaljevali pot po lokalnih cestah. Na francoski stani smo se peljali skozi pokrajine Alzacija, Lorena in Šampanja, kjer smo lahko občudovali žitna polja, ki se raztezajo 300 km daleč. Prava paša za oči. In tudi vetrnice (vetrne elektrarne) so zelo pogoste v teh pokrajinah.
V Pariz, ki je v pokrajini Ile de France, smo prispeli ob 16. uri, v naš težko pričakovan kamp Indigo, ki je v Bolonjskem gozdu (Bois de Boulogne) na zahodnem delu Pariza. Kasneje smo izvedeli, da je ponoči to predel, kjer se zadržujejo prostitutke, podnevi pa naj bi bil varen. No, jaz sem videla samo eno, in še to sredi dneva. Skozi gozd smo od kampa do metroja hodili peš, nazaj smo šli z avtobusom, ki je vozil vsake pol ure vse do 11. ure zvečer. Jutranja hoja v hladnem gozdu je bila čudovita, občudovali smo lahko jezero, slapove, nagajive pižmovke, bujno drevje ... Ugotovili smo, da so v Parizu parki zelo urejeni, s pitno vodo in toaletami.
Ko smo se malo osvežili in postavili šotore, je bila ura že okoli 19.00. Kljub pozni uri smo se vseeno odločili, da si gremo ogledat kakšno znamenitost. Sklenili smo, da si od zunaj ogledamo Rdeči mlin (Moulin Rouge), ki je staro pariško zabavišče, in Montmartre, ki je najvišji hrib v Parizu. Ti dve zanimivosti sta zelo blizu ena drugi in zgodovinsko zelo povezani.
Montmartre je včasih predstavljal reven del Pariza, na katerem so bili postavljeni mlini na veter, v katerih so mleli žita in stiskali grozdje. Zaradi poceni stanovanj in bolj sproščenega vzdušja na ulicah so se tja začeli naseljevati slikarji. Kmalu so mline spremenili v plesišča s plesalkami kan kana in točilnice. Leta 1889 so odprli zabavišče Rdeči mlin, ki ga na vhodu krasi rdeči mlin, ki je postal simbol tega predela. Ta del mesta je kmalu dobil sloves razvratnega, ki se je hitro širil po celi Franciji, kar pa umetnikom ni preveč ugajalo, ker je postajal vedno bolj urejen in obiskan, zato so se začeli seliti v druge dele Pariza. Tukaj so živeli in delali Picasso, Vlamenck, Derain, Soutine, Modigliani, Van Gogh, še preden je mesto postalo priljubljeno.
Danes najvišjo točko Pariza krasi bazilika Srca Jezusovega (Sacré Coeuur), posvečena Svetemu srcu, zgrajena v spomin na storjeno zlo med francosko in prusko vojno leta 1870. Bazilika je v celoti zgrajena iz belega kamna in je bila končana leta 1914.
3. dan potovanja: Pariz, Francija
Naslednji dan smo si najprej ogledali Eifflov stolp (La tour Eiffel). S trga Trokadore (Place du Trocadéro) smo se spustili proti stolpu, ki stoji na Marsovih poljanah (Champ de Mars). Ker smo tja prišli dokaj pozno, ob 11. uri, smo ugotovili, da je sonce že zelo visoko in postajalo je vedno bolj vroče. Odločili smo se, da bomo imeli piknik na trgu Trokadore s pogledom na stolp. Seveda smo to že vnaprej načrtovali, zato smo imeli s seboj torbo in dve odeji za piknik. Oboje toplo priporočam, da si vzamete s seboj, kajti Parižani v času kosila radi posedajo v parkih in tam kosijo.
Eifflov stolp so začeli graditi leta 1889, zanj so potrebovali dve leti. Sprva je bil mišljen kot začasna konstrukcija. Glavni in odgovorni projektant stolpa je bil Gustav Eiffl, zgrajen pa je bil ob stoletnici francoske revolucije. Danes je stolp visok 324 m in velja za vrhunsko mojstrovino tehnike in ne arhitekture, ker nima ne notranjih prostorov, ne fasade in ne strehe. O stolpu pa kroži tudi zanimiva primerjava mojstrovine, ki jo je naredil Thomas Edison. Na povabilo ogleda stolpa je s seboj prinesel svoj prvi gramofon, ki ga je obravnaval za enakovrednega Eifflovemu stolpu. V tistem času je bilo zelo pomembno, kaj si gospod Thomas Edison misli, zato je tudi njegova primerjava pozitivno vplivala na mnenje ljudi.
Po ogledu stolpa smo se odpravili v trgovsko središče Galeries Lafayette, ki je zopet čudovita arhitekturna zgradba z osupljivo kupolo na stropu. Trgovsko središče je namenjeno predvsem blagovnim znamkam višjega cenovnega razreda, kljub temu sta si otroka s svojo žepnino kupila vsak po eno igračo, ker so bile ravno razprodaje. Obisk tega središča pa je bil tudi načrtovan beg pred vročino, saj smo se za tisti dan hoteli skriti pred njo. Zvečer smo se še sprehodili po latinski četrti in si privoščili nekaj latinskih dobrot. Zame je ta obisk vedno nekaj posebnega, saj sem bolj privrženka opazovanja dogajanja na ulicah kot pa ogleda znamenitosti. Tudi kultura prehranjevanja me zanima in vedno rada poskusim kaj novega.
4. dan potovanja: Pariz, Francija
Četrti dan smo si ogledali Slavolok zmage (Arc de Triomphe), ki ga je dal zgraditi Napoleon Bonaparte v počastitev svojih zmag v bitkah. Slavolok je betonska konstrukcija, sestavljena iz dveh delov, v sredini ima obok, na katerem so nameščeni kipi in napisi. Glavni del je okrašen z rezbarjenjem, reliefi in posvetili.
Od Slavoloka zmage smo se spustili po Elizejskih poljanah, ki so najbolj prestižni del Pariza. Tam so trgovine, kinodvorane, kavarne … Na koncu poljan je Elizejska palača, kjer je francoski predsednik. Vmes smo si poiskali senco in imeli počitek s piknikom na travi.
Po počitku smo se odpravili proti muzeju Louvre. Zaradi pomanjkanja časa smo si ga ogledali samo od zunaj. Danes je tam muzej, pred tem pa je bil v Louvrski palači (Palais du Louver) sedež francoskih kraljev.
Notredamska katedrala (Notre-Dame Cathedral) sodi med zakladnico gotske arhitekture na svetu. Stoji na otoku Ile de la Cite, ki spada v najstarejši del Pariza. Gradnja te katedrale se je začela okoli leta 1160, zaključila pa okoli 1260, torej čez več kot sto let. Znan francoski pisatelj Victor Hugo je leta 1831 izdal knjigo Notredamski zvonar, ki je katedrali prinesla še dodaten sloves in pomembnost.
5. dan potovanja: Pariz, Francija–Brumath, Francija (482 km)
Dan odhoda iz Pariza. Nazaj smo se vračali po isti poti. Zapustili smo kamp Indigo in se odpravila proti mestu Brumath, ki je od Strasbourga oddaljeno le 19 km. Nameravali smo prespati v »hotelu« blizu parka Parc d'Aventures et de loisirs de Brumath. To lokacijo smo si izbrali, ker smo se pred spanjem želeli še osvežiti v jezeru v parku.
6. dan potovanja: Brumath, Francija–Škofja Loka, Slovenija (764 km)
Zadnji dan našega potovanja smo se ustavili na meji med Nemčijo in Avstrijo, kjer smo našli jezero za osvežitev in počitek. Sreča je bila na naši strani, saj jezero Tegernsee ni ponujalo le čudovite plaže, temveč tudi dobro hrano in brezplačno parkiranje. Zanimiv občutek zadovoljstva me je obdajal tam na jezeru in kar nič se mi ni mudilo nazaj domov.
Dober in nepozaben dogodek je za nami. Ta avantura je v meni prebudila še mojo risarsko ustvarjalnost, ki si jo lahko ogledate na začetku in se odvija kot film. Vsak dogodek v življenju poskušam čim bolj ustvarjalno začiniti, saj mi dodatno delo, vložen čas in trud predstavljajo le zadovoljstvo in srečo. Kaj drugega pa naj bi počela v življenju, kot izzivala sebe in ugotavljala, kaj vse sem sposobna narediti? To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj smo se odločili iti v Pariz z avtom. Marsikdo bi rekel: »Saj je naporno in dolga pot.« Res je, lahko bi letošnji dopust preživeli na barki kot leta prej. Vendar ko bi se vprašala: »Kje sem bila na dopustu leta 2015?« se odgovor ne bi razlikoval od odgovorov iz prejšnjih let. Pomešala bi vsa doživetja in občutke, zato je tako pomembno, da smo pri odločitvi, kje in kako bomo preživeli dopust, tudi malo ustvarjalni. Danes sem prepričana, da se bom še dolgo podrobno spominjala letošnjega.
Domov smo prišli precej utrujeni in izmučeni, vendar zadovoljni in veseli. Že naslednji dan smo se vrgli v morje in utrujenost je kar izpuhtela iz nas. Vsak zase v mislih že pripravlja predloge za naslednje leto. Se že veselim in komaj čakam, da se skupaj odločimo, kam nas bo zanesla pot. Mogoče celo v Barcelono?☺ Maja
